Knjige

   

Knjiga Nebo v očesu Lipicanca
Dekliški najstniški romani
Knjižna zbirka ANICA
Knjižna zbirka Blazno resno Knjige za odrasle

     

Gledališče

     

Film


Naročilo knjige - KLIKNITE

Naročite knjigo:
Nebo v očesu lipicanca, Dese Muck



wikipedia.org
Portal slovenskega gledališča

MARIBORSKA KNJIŽNICA SREDI URESNIČEVANJA VELIKEGA PROJEKTA
  Domov | Intervjuji z Deso Muck

Intervjuji z Deso Muck

playboy/branje/intervju/desa muck
Pogovor z najbolj brano slovensko pisateljico, ki piše le, kadar mora, in ki raje ustvarja v gledališču in živi na podeželju s tremi hčerami, dvema mačkama, psom in konjem. O pisanju knjig, seksu med najstniki, oddajah z Mariem Galuničem in podobnih rečeh.
http://www.playboy.si/branje/intervju/desa-muck/
Tekst: Tadej Golob
Foto: Bor Dobrin

Objavljeno z dovoljenjem revije Reporter
"Objavljeno z dovoljenjem revije Reporter."

Ste si sami želeli napisati knjigo o lipicancih ali so vas k temu bolj nagovorili v Kobilarni?
Če sem čisto odkrita, so mi predlagali. So se pa stvari tudi malce ujele. Z mojim agentom Marjanom Geohellijem sva se pogovarjala, da bi ustanovila svojo založbo, sama sem takrat tudi začela jahati in se zelo navduševati nad konji. Tudi svojemu konju sem že napisala pesem, odo (smeh).

Kje pa imate konja?
Tu blizu, tri kilometre stran, v jahalni šoli Viktorija, če jim smem narediti reklamo, ker so najboljši na svetu. Nato so me še poklicali iz Lipice in rekli, da bi bilo morda dobro, če bi ljudem Lipico približali še po kakšni drugi plati, ne samo po problemih.

Menda se konj še zmeraj bojite.
Odvisno. Previdna sem, kajti konji se med seboj zelo razlikujejo. Če niso pravilno vzgajani, so lahko nevarni. Če pa je konj bolj umirjenega značaja in so z njim lepo delali, se nimaš česa bati.

Ste imeli kdaj kako slabo izkušnjo z njimi?
Niti ne. Enkrat me je moj konj malce šavsnil, a za to sem bila sama kriva.

O lipicancih pravite, da so najlepši konji. Kateri pa so najmanj lepi?
Ni konj, ki ne bi bili lepi.

Poniji?
So zelo specifični, sama z njimi ne bi vedela kaj početi, a za otroke so dobri, da se navadijo na konje.

Naveličali ste se pisati za najstnike, a nova knjiga naj bi bila namenjena predvsem njim?
Ne da bi bila pri pisanju čisto osredotočen na najstnike, a v letih, ko sem se družila s konji in se z njimi ukvarjala, sem opazila, da je največje zanimanje zanje pri najstnikih. Ko napol odrasel stopaš v ta svet, se gotovo počutiš osamljenega. Saj vidite, da se najstniki poskušajo priključiti skupinam. Konj ima posebno energijo. Je velik, in ko vidiš, da ga lahko obvladaš, ti da to občutek moči. Poleg tega so konji izredno senzibilni, imajo močan posluh za človekova razpoloženja in lahko tolažilno vplivajo na ljudi. Konj se mi zdi najbolj zanimiva žival za odraščajoče.

Ste delali primerjavo med konji in drugimi živalmi, kakšna je njihova energija? Vidim, da imate doma psa pa mačke ...
Še veste ne, kaj vse imamo (smeh). In kaj vse smo že imeli. Imeli smo razne revčke, ki so bili v kletkah, pa akvarijih in terarijih, hrčke, morske prašičke, ptičke, ribe, žabe, ni da ni, ko so bili otroci še mlajši. A sem to čisto ukinila, ker se mi smilijo živali, ki so zaprte. Seveda so razlike med živalmi, vsaka vrsta ima svoje značilnosti. A eno je skupno vsem živalim – vse so na neki način čiste. V smislu, da niso zahrbtne. Če te mara, te mara. Če ne, te ne, in ti to tudi pokaže, nič ne skriva. To me zelo gane, kajti v odnosih z ljudmi sem že marsikaj doživela, zelo malo pa je bilo odkritosti.

S pisanjem ste se resno začeli ukvarjati v osemdesetih letih, še zmeraj pa zelo radi poudarjate, da se brez finančne spodbude pisanja ne lotevate. Res nimate v sebi kakšne bolj osebne zgodbe, za katero ne boste potrebovali spodbude založnika?
Ja, tako se je začelo. Bila sem premalo samozavestna in tako sem bila tudi prisiljena k pisanju, kar se je pokazalo za pozitivno. Zdaj, z leti, ko sem pridobila malce pisateljske samozavesti, nisem več prepričana, da me samo finančni motiv in spodbujanje založnika ženeta k pisanju. V kakšnem obdobju, ko imam veliko nastopov in nimam časa pisati, opažam, da pisanje pogrešam. V glavi se mi že pišejo cele strani.

Kako bi se opredelili, kot pisateljica ali kot igralka?
Pri meni se to zelo menja. Poglejte, z igranjem bom prej ali slej morala nehati.

Zakaj?
Ja, tu so že leta.

A ta za igralce ponavadi niso nepremostljiva ovira.
Gotovo ne bom imela več take fizične zmogljivosti, da bom skakala naokrog kot sedaj.

Kakšen je vaš proces odločanja za novo knjigo. Se začne z vašo idejo ali vam jo prinese kdo drug?
Oboje se zgodi. Začelo se je tako, da so drugi prišli do mene z idejo. Prva leta sem vse knjige pisala tako, da so mi rekli, da potrebujejo najstniški ali ljubezenski roman. Dobila sem samo stavek ali dva z osnovnimi zahtevami pa starostjo bralcev, ki naj bi jim bila namenjena knjiga. Prva knjiga, ki je nastala brez naročila, je bila Kremplin. Se pa še vedno najprej zmenim z založnikom, saj si ne morem privoščiti, da bi kaj napisala in nato ostala brez honorarja, ker mi knjige ne bi izdali.

Si knjige res ne bi upali v prostem času napisati in potem iskati založnika?
Kaj pa je to prosti čas?

Recimo ta trenutek sredi dneva, ko vam seveda časa ne krade novinar. Kaj bi počeli, če ne bi imeli intervjuja?
Pisala bi. Trenutno delam nekaj za gledališče.

Vam pogosto ponujajo delo z že vnaprej izdelanimi idejami?
Seveda, Lipica je tak primer, prav tako gledališče, kjer mi denimo naročijo komedijo ali otroško predstavo.

Koliko takih ponudb zavrnete?
Ponavadi sprejemam stvari, ki jih še nisem delala, a takih je vedno manj. Zanimajo me stvari, ki jih še ne znam, se mi pa zdi, da bi jih znala. Rada pa zavrnem scenarije za prireditve. Čeprav delam tudi te. Delam vse, ker pač živim od pisanja.

Je ponudb za te scenarije veliko?
Niti ne. A njihovi naročniki so ponavadi zelo zahtevni in potem imam ves čas tremo, da kaj ne bo v redu. To je zame prehud stres.

Koliko časa v povprečju porabite za pisanje knjige?
O svojem prvem delu ste dejali, da ste ga napisali v 10 dneh.
Pravzaprav v 14 dneh. Vendar je to malce površno rečeno. Pišem seveda hitro, a pred samim pisanjem je še proces razmišljanja, o čem bom sploh pisala, ki je precej bolj dolgotrajen od samega pisanja. Ljudje si morda predstavljajo, da je pisanje samo sedenje za računalnikom in tipkanje, a pisatelj dela 24 ur na dan, včasih celo v sanjah. Ves dan razmišljaš, opazuješ, recikliraš razne vtise, bereš. Redko sem stoodstotno prisotna v tem svetu, del mene vselej tuhta.

Če lahko v tako kratkem času napišete knjigo in je med bralci zanje zanimanje, zakaj ne pišete več? Če je motiv denar, se vam ne bi to izplačalo?
Imam okoli 30 knjig, ne vem koliko kolumen, scenarijev. Pisala sem najrazličnejše stvari, tekste za popevke, reklame, ne samo tisto, kar je na knjižnih policah. Verjetno sem napisala deset tisoče strani. Ne vodim pa evidence. Tako ne razumem vprašanja, kako bi lahko še več napisala. Lahko pa to vprašate koga, ki je manj napisal.

Ste kritike že začeli brati?
Dobre. Zaradi slabih se preveč sekiram in jokam.

Očitali so vam že, da se pri nekaterih vaših delih pozna, da ste lovili rok.
Mogoče. Mene ves čas preganja čas. Težko si ga vzamem dovolj, ker moram početi še druge stvari za preživetje. Ne bi pa rekla, da me tako zelo preganja, da bi to preveč vplivalo na moje pisanje.

Slovenski avtorji nimajo prav pogosto agentov - običajno se sami dogovarjajo z založniki. Kako to, da ste si ga vi omislili?
Skrajni čas, da se to tudi pri nas začne. Pripeljal mi ga je skupni prijatelj in je rekel: »To bo tvoj agent.« Tega je že kar nekaj let in mi je bil takoj izjemno simpatičen, tudi poln idej. Mislim, da absolutno rabim agenta, saj se sama ne znam dogovarjati za denar. Težko kaj odklonim, rečem ne, zato imam agenta. One je tisti, ki namesto mene reče ne.

On vam tudi predlaga, da ustanovite šolo pisanja, a vi menda ne verjamete, da se da naučiti pisati? Kaj pa vsaj izboljšati ali izpiliti slog pisanja?
Seveda se da. Tudi moj se da. Nekateri pravijo, da je talent pri pisanju najmanj pomemben. Mislim, da to ni čisto res. Talent je tista esenca, ki naredi pisatelja ljudem privlačnega in zanimivega. Tega ne more dati nobena šola. Če pa talent imaš, sem prepričana, da ti šola lahko pomaga, sledi pa vprašanje, zakaj bi se kdo naučil pisati? Pisanje v Sloveniji se zelo ozko jemlje, kot da se pišejo samo knjige in literarni teksti, kar seveda ni res. Pisanje zajema ogromno stvari, vi tudi pišete, so ljudje, ki pišejo govore politikom ali reklamne tekste za kataloge.

Bi lahko napisali govor politiku?
Ne, ne. Včasih sem sicer razmišljala, da bi jim kdo lahko bolje pisal (smeh), vendar to nikakor ne bi mogla biti jaz. Ker se mi politika gnusi.

V sedemdesetih letih se ste precej družili z ljubljanskimi hipiji in dejali ste, da jih je večina pristala v politiki.
Res je.

Kdo so ti politiki?
Imen ne bom povedala, v glavnem pa so tam iz kroga LDS.

Če vam je pisanje muka, kaj je na igri takega, da vas toliko bolj privlači?
Ker drugega ne znam, mislim, to pač sem. Čeprav si mislim, da bi bila v kakšnem drugem poklicu bolj mirna, verjetno bi tudi več zaslužila. A po vseh teh letih, ko sem se skrivala za tem, da pišem za denar, sem si morala priznati, da sta želja po izražanju in tudi sposobnost izražanja, moji osnovni lastnosti.

O igri govorite s precej večjim zadovoljstvom kot o pisanju.
Je tudi lažja.

Ni zahtevneje nastopati pred živim občinstvom?
Izjemno zahtevno. Igralski poklic je zelo težek. V Sloveniji tudi ni tako spoštovan, kot bi moral biti. Ljudje se ne zavedajo, kako igralci garajo, kako so videti njihovi dnevi, koliko je vaj pa nastopov, snemanj in vse ves čas na očeh javnosti. Sama nisem poklicna igralka, to ni moj poklic, lahko tudi pišem in nisem odvisna zgolj od igre. Zato lahko to delam z večjim veseljem.

Zdite se mi igralka, ki z nastopom pritegne pozornost gledalca. Kako to, da vas slovenski filmarji bolj ne izkoristijo?
V mladih letih sem natsopala tudi v filmih.

A v zadnjem času niti ne, le v Instalaciji ljubezni smo vas videli.
Je pa res, da ne snemajo prav veliko filmov. V Sloveniji imamo tudi kar veliko igralcev. Akademija vsako leto vrže ven od šest do deset novih igralcev, od teh jih nekaj kar počasi izgine. Boj za preživetje med igralci je tako kar hud.

Imate morda kdaj slabo vest, ker ste uspešni v njihovem poklicu?
Niti ne, ker sem komik. Teh pa ni prav veliko.

Po dramatičnih vlogah res niste znani.
Sem že imela vloge z resnimi in tragični elementi. Občinstvo sem nekajkrat spravila v jok.

Se vam zdi, da je vaše profesionalno življenje neprestano dirka s časom?
Da, a za to sem sama kriva in zaradi tega se ne smem pritoževati. Ne znam reči ne in sem tak človek, ki se vsakega dela loti tik pred zdajci.

Je kakšen žanr, ki si ga ne upate lotiti kot pisateljica?
Ne. Sem že dovolj stara in izkušena, da bi se upala loti vsega. In stvari, ki me zanimajo, se verjetno enkrat bom lotila.

Morda grozljivka?
Horor me je nehal zanimati. Čeprav blazno rada gledam grozljivke in so še vedno moj najljubši žanr – romantične komedije ali ljubezenski filmi so mi na smrt dolgočasni. No, ne vem, mogoče knjigo z elementi hororja. Se bom pustila presenetiti.

Koliko priprav in raziskovanja materiala vam vzamejo vaše knjige?
Kar veliko. Za lipicance sem se denimo pripravljala kako leto in obiskovala Lipico ter imela razgovore s tamkajšnjimi uslužbenci. Prebrala sem dosti literature. Kar precej vem o tej temi.

»Nalepka žanr se da literaturi, ki se več bere«, ste rekli. Se vam zdi, da na vaše delo gledajo zviška?
Mislim, da ne. Občasno, ko se deli državni denar, kjer jih je toliko pri koritu, me sicer hitro porinejo v žanr, a drugače nimam občutka, da bi me drugi pisatelji in literarna elita, kar koli že to je, gledali zviška. Zdi se mi, da jih prej begam, ker ne spadam nikamor. Nisem v društvu pisateljev, ne pripadam nobenemu lobiju, ne hodim na njihova pisateljska rajanja, sem outsider. Pa še kar migam. Ne zahtevam subvencij, nič zahtevam, ker menim, da bi moralo biti pisateljstvo v Sloveniji poklic, kot je vsak drug. Od vsega se lahko živi in moralo bi se živeti tudi od pisanja.

Ne bi bilo za to potrebnih nekaj milijonov Slovencev več in s tem več bralcev?
Ne, le denar bi moral biti drugače razdeljen in obdavčen. Dokler obrtnik pri istem številu Slovencev zasluži desetkrat več od mene in hkrati plača desetkrat manj davka, potem ni kriv samo trg.

Vam godi, ker Mario Galunič po vseh teh letih še ni našel dostojne zamenjave za vas ob nedeljskih večerih? Še najbolje je bila sprejeta Nataša Tič Ralijan.
Malo mi pa že paše (smeh). Stvar je ta, da sem one man band, sama pišem svoje tekste. Nataši jih je pisal mož. V Sloveniji nas je malo takih, ki bi si sami pisali material za nastope, in zanimivo je, da smo skoraj vsi taki pri Mariu. No, gotovo jih je še nekaj. Malce na bolje gre, ker se je tudi pri nas začel razvijati stand up.

Bili ste predlagani za Slovenko leta, boste kdaj tudi postali?
Ne, ker ne bom več privolila v kandidaturo. Malo smešno bi se počutila, če bi si že petič ali šestič morala kupiti novo oblekco, obiskati frizerja in se na prireditvi smehljati. Za nameček pa sem nazadnje, ko sem bila na Slovenki leta, ugotovila, da tam nikogar ne poznam. Nekoč sem povabljence še poznala, sedaj so to neki novi ljudje. Spraševala sem, kdo so, in je bila ena mis nočne omarce, druga mis pasje ute, tretja mis ne vem česa. Potem so tu še ljudje iz resničnostnih šovov, še tisti redki znanci pa so bili na toliko plastičnih operacijah, da jih ne prepoznam več. Kaj naj tam delam? Edino, kar je pri Slovenki leta v redu, so Janine punce. Fajn novinarke so, to morate napisati.

Nasploh se nikoli niste prav veliko gibali v teh družabnih krogih.
Ne, samo službeno, ali če sem dobila kakšno nagrado.

Čeprav ste bili v času nastopanja na televiziji ena najbolj znanih Slovenk ...
Mislite, da zdaj nisem več (se zahihita)? Morda je Suzana Jakšič bolj znana?

Prepoznavnih Slovenk – televizijsko pojavljanje je tu ključno.
To je res. Glede družabnih zadev – nikoli me niso privlačile. Tudi se ne znam obnašati ali obleči. Sem mati samohranilka in ne morem biti modna ikona, kar je na teh prireditvah zelo pomembno. Poleg tega me dogajanje na njih zelo izčrpa, gre za površinske pogovore z ljudmi, s katerimi nimam kaj veliko skupnega. Kar nekaj se govori, škoda časa.

Zdite se mi bolj mestni človek - večina vaših dejavnosti je vezana na mesto, a živite skoraj na podeželju? Kako ste pristali v Mokronogu?
Mestni človek sem zato, ker sem v mestu rojena.

A vaše delo vas nekako bolj veže na mesto, naj gre za televizijo, nastope v gledališčih, navsezadnje so tudi knjižne založbe v mestu.
V mesto pridem samo še po opravkih, hitro naredim, kar imam, in grem nazaj.

Max Modic vas je opisal kot »virtuozno poznavalko in interpretatorko psihopatologije gospodinjske vsakdanjosti«. Bi se strinjali s tem opisom?
Sploh ne vem, da je to rekel. Sem mu zelo hvaležna za to pohvalo, sploh za besedo virtuozna. Predvsem sem poznavalka vsakdanjega življenja. Kot smo ugotovili, ne hodim prav veliko naokrog, večina mojih prijateljev je navadnih ljudi, torej niso slavni, tudi sama nisem bila vselej znana. Pišem stvari, ki jih poznam. In na gospodinjstvo se dobro spoznam.

Ne mislite, da vas je s tem opisom popredalčkal ?
Mene predalčkajo, že odkar sem sem pojavila. Najprej so me predalčkali zaradi moje zunanjosti, ker nisem tipično grajena za pojavljanje v javnosti. Prvo leto so me zato spraševali, kako to, da nastopam, čeprav sem debela. Ko sem že nekaj napisala, so me predalčkali kot najstniško avtorico, nato kot humoristko, kljub temu da sem, kot sem prej omenila, že kar nekaj publike spravila v jok. Če si na neki način javna oseba, si kot prazno platno, na katero vsakdo naslika, kar mu ustreza. Ljudje imajo potrebo, da predalčkajo druge ljudi, potem imajo občutek, da nekaj vejo.

Vaša mladostna biografija je zanimiva. V sedemdesetih ste bili ena mlajših ljubljanskih žurerk, družili ste se z umetniki in hipiji, pozirali kot model na likovni akademiji, delali kot varuška v vrtcu, spravili ste se na pot okoli sveta. A potem ste se, vsaj na papirju, nekako umirili.
Potem sem postala mama. V mladosti, do otrok, sem bila podvržena fazam. Nihala sem med željo po popolni svobodi in dogodivščinah, po boemskem življenju, in med željo po tem, da bi bila čim bolj neopazna, da bi imela neki domek in varno službico. Variirala sem med temi skrajnostmi, sedaj pa sem se nekako uravnotežila.

Koliko let ste že svobodnjakinja?
Kakšnih 25 let.

Nimate želje po redni službi?
Ves čas (smeh). A kako bi jo dobila, saj nimam nobene šole.

Imate pa izkušnje.
Te ne pomenijo kaj dosti. Biti svobodnjak in samohranilec je grozen stres. Če si sam, ni hudega, a če moraš vsak mesec plačati avtobus, najemnino, šolsko malico in druge stvari, ki jih potrebuješ za otroke, je pa zelo stresno. A vselej mi je nekako uspelo. Še nekaj let stresa me čaka, da punce pridejo do kruha.

Ste bili res dogovorno poročeni z ruskim opernim pevcem?
Da, okoli leta 1985.

Kaj se je zgodilo z njim?
Ne vem. Kakšni dve leti sva bila poročena, kot sva se zmenila, da so ga spustili iz Sovjetske zveze, on je živel in delal v Zagrebu, potem pa sva se ločila, nakar se je preselil v Francijo in se ponovno poročil z ženo, ki jo je imel prej v Rusiji. Tak je bil dogovor.

Ste imeli kdaj težave zaradi tega zakona?
Ne, je pa res, da so me takrat, ko je bilo treba pri nas zanj dobiti dovoljenje za bivanje in delo, kar precej zasliševali. Več težav je imel sam v Rusiji.

Nekaj časa ste živeli v Žabji vasi in bili sokrajanka Svetlane Makarovič. Sta kdaj skupaj obirali roso?
Kaj?

Obirali roso. Zjutraj naj bi šla na polje, obirala roso in begala kmete.
Če jo to veseli, zakaj pa ne?

Ko se piše o vas ali ko imate kakšen daljši intervju, se skoraj vselej pokaže, da ste mati treh hčera. Pri drugih intervjuvanih umetnikih to ni tako aktualna tema, najpogosteje se je sploh ne dotaknejo. Zakaj prav pri vas to tako poudarjajo?
Ker je to zelo pomemben del mojega življenja. Morda se ne bi opogumila in toliko pisala, če ne bi imela hčera. Nisem človek, ki bi se imel posebno rad, moraš pa imeti razlog, da živiš in delaš. One so ta razlog. Ne edini, so pa najpomembnejši. Pri meni se vse vrti okoli njih. V teh časih ni veliko žensk, ki bi si upale same preživljati tri otroke. Morda je to zanimivo za novinarje.

Hčere odraščajo in odhajajo od doma. Boste imeli sedaj več časa zase?
Ne, ker so sedaj pripeljale fante.

Saj zanje vam ne bo treba skrbeti. Se morda bojite vnukov?
Ne, teh se veselim. A nekaj let lahko le še počakajo, da se vmes malce spočijem.

Bi bile vaše prve knjige Blazno resno kaj drugačne, če bi jih pisali danes?
Absolutno. Tudi bodo sedaj znova izšle z novimi ilustracijami in vsako sem obdelala in prilagodila današnjemu času. Ko sem jih prvič pisala, ni bilo interneta, facebooka in mobitela. Socialno življenje mladih je zato drugačno, tudi droge niso več takšne, kakršne so bile včasih. Danes je najbolj in koka. Včasih so snifali samo japiji, sedaj pa se je precej razpasla. Tudi trava ni več tako nedolžna. Pravzaprav sploh ni nedolžna. Po psihiatričnih bolnišnicah je veliko mladih, ki so tam zaradi trave. O tem se premalo govori. Če ste opazili, so malce potihnili tudi aktivisti za legalizacijo trave. Pred kakšnim desetletjem je bilo gibanje za legalizacijo kar trend, danes je vse tiho, nihče pa ne pove, zakaj. Resnica je, da je ta THC v marihuani, ki se danes prideluje in ki je umetno gojena, tristokrat močnejši kot v mojih mladih letih. Mi smo kadili travo dvakrat ali trikrat na mesec, pa že to je bilo veliko, sedaj se kadi vsak dan. Ne samo enkrat, temveč kadijo med šolo, popoldne, pa da lahko sploh zaspijo. Mladi so tudi premalo opozorjeni, da dilerji travi dodajajo heroin, da jih čim prej navlečejo. Ko sem pisala Blazno resno zadeti, tega ni bilo.

Dobro ste se poučili o tej temi.
Seveda, jaz se ves čas izobražujem.

Pred leti, vem, da ste si dali opravka s Simsi, pa raznimi menedžerskimi igrami. Kako ste sploh začeli igrati računalniške igre in kako da vas je pritegnil prav žanr simulacije oziroma manipulacije resničnega življenja?
Ker v mojem resničnem življenju nič ni delovalo, v virtualnem pa je vse.

Torej se nad svojimi Simčki niste znašali?
Kje pa. Moji Simčki so bili najlepše oskrbovani na svetu. Bila sem tak strokovnjak zanje, da so me sošolci mojih otrok, ki so imeli težave s svojimi Simčki, klicali za nasvete kot velikega guruja.

Druge vrste iger vas niso pritegnile?
Time management, Farm Frenzy ...

Vse menedžerske igre.
Tudi zato, ker v življenju ne znam z denarjem

Akcijske igre pa vas ne zanimajo?
Ah ne, to mi je prenaporno. Preveč adrenalina, lahko me zadene kap. Pa še dolgočasne so mi.

Niso vseeno bolj napete od Simsov, pri katerih morate svoje like celo posajati na straniščno školjko?
Saj jih lahko naučiš, da gredo sami (smeh). Streljanje vendarle ni vzgojno. Čeprav mislim, da so vse te igre lahko tudi vzgojne, če nisi zasvojen z njimi. Ko končaš eno stopnjo, napreduješ na naslednjo. V življenju je enako.
 

  Desa Muck, pisateljica, kolumnistka, igralka

Kontakt - agentura:

Kontakt - agentura
GO - PARTNER d.o.o.
Tovarniška 3, 1370 Logatec
E info@go-partner.si 

 
Vse pravice pridržane, besedila in slikovno gradivo je avtorsko delo  |  Desa Muck © 2014
Postavitev spletnega mesta Prolog d.o.o., Logatec  |  1990 - 2014, že 21 let z Vami